kaj se dogaja v glavi 26.letnice….

Te dni se veliko ukvarjam s svojo zunanjostjo. Razmišljam o odvečnih kg, sanjam o novih oblekah, čevljih,….., novi frizuri. Prišla sem v fazo, ko želim nekaj na sebi drastično spremeniti, ker si trenutno taka kot sem nisem všeč. In samo razmišljanja o tem, kako bo, ko bom imela kakšno kilco manj, pa kako fino mi bo potem stalo tisto krilo, na moji shujšani riti, mi dajo energijo, da vztrajam.

Rada bi se spet počutila nagajivo. Dolge blond lase bom prepustila škarjem in pod rokami moje frizerke postala rdeča kratkolaska. Očala bom zamenjala z lečami, nalakirala si bom nohte, oblekla novo spodnje perilo in sem spet počutila seksi! In taka, bi rada vstopila v Novo leto.

Cilj: na rojstnodnevnih slikah mojega sinka, bi rada spet izgledala “mačka”, ne pa nek zavaljen hippo.

Uspelo mi bo!!

Pred meseci sem čisto po naključju izvedela, da sem zbolela na ščitnici. Kot vsaka aktivna mama sem svojo preutrujenost, tečnobo, slabo počutje, pripisovala izčrpanosti zaradi vloge, mame, gospodinje, žene, stresne službe in seveda svojim odvečnim kg. No na koncu se je izkazalo, da sem kronično zbolela na ščitnici. Pojma nisem imela o tej bolezni in priznam,da tudi po parih mesecih od postavitve diagnoze nisem naredila nobene raziskave na to temo. Vzela sem to v zakup, vsako jutro pridno “papcam” tablete (do konca življenja) in se počutim bolje.

Bolezen je del mene, zaenkrat in upam, da bo še dolgo tako, ne vpliva bistveno na moje življenje. Da se jo zdraviti in kontrolirati. No pa še en izgovor več imam za svoje kg.

Punce/žene/dame…..s ščitnico ima probleme baje vsaka 5-a ženska. Zahtevajte od svoje/ga zdravnice/ka da vam da testirat kri, sploh če se počutite slabo, ste utrujene, izčrpane, posledično razdražljive, se (pre)hitro redite ali hujšate,… Ščitniški hormoni so potrebni za delovanje vseh organov našega telesa!!! Poslušajte svoje telo!!!!

..sem bila pridna, ali ne? JA ful sem bila pridna JEEEE!!! Pojedla polnozrnato štručko za zajtrk, za kosilo zeljnato solato, za večerjo pa en krožnik podušene zelenjave (korenje, koruza, grah) in zdaj za večerno lakoto en 0,1% jogurt z ječmenovimi kosmiči. Mjami. Nisem več lačna, počutim se super, ker nisem napihnjena. Bila sem tudi v trgovini, kupila 70% črno čokolado in se jo še nisem dotaknila. To bo jutri za nagrado. Upam, samo da ostanem pri vrstici ali dveh in da ne bom spet zmazala vseh 100g, kot mi je bilo v navadi.

Telovadba? Nisem še začela. Namen se imam vpisati v fitnes, pa se mi zdi da ta veseli december ne bo nic od mene. Je prevec žurk in popoldanskih luštnih stvari, večeri pa bodo rezervirani za “crklanje v dvoje”. Pa saj je tudi to telovadba, a ne? Petelinji zajtrk, uf to bi imela pa vsak dan na jedilniku…hihihihihihi!

Danes se je moj dan začel zelo zelo zgodaj. Vsa neprespana, z “bad hair day” sedim tu v službi za kompjutrom, delam ena bedna poročila, ki nobenemu ne služijo in zazvoni telefon. Naveličano dvignem, se predstavim, na drugi strani pa oseba polna življenja, vesela, da me spet sliši. In moje srce poskoči. Tako zelo sem se razveselila klica, da se je po meni v tistem trenutku, ko sem prepoznala klicatelja, sprehodilo en tavžent tistih sladkih mravljincev, ki so mi poživili celo telo. Dolga, na trenutke resna, a sladka debata mi je polepšala današnji, jutrišnji in še kak dan. In pomislim, kako malo je treba, kako malo, da zaspan, tečen dan postane eden lepših.

In potem klik v glavi. Kaj pa če bi še jaz komu polepšala ta dan. Nekomu, ki ga že dolgo nisem slišala, ki bo vesel povabila na kavo, ki mu bo ljubo, da me zanima kaj počne. In zavrtim telefon. Juuuppppiiii! Spet dober občutek, spet mravljinci po telesu.

In danes je dan za načrte: nova frizura, rabim nov makeup, tudi nova obleka me bo razveselila, pa nove čevlje rabim, pa……No še dobro, da je jutri plača in še dobro, da itak nimam časa, da se bom sprehodila po trgovinah, a sladko načrtovanje mi vseeno da energijo.

In si pojem:

I feel good….., I knew that I would,………

I feel nice, like sugar and spice

Verjamete vanjo? V “zvestobo do groba”?

Ko sem pred leti načrtovano zanosila, je padla ideja, da se pred rojstvom najinega prvorojenca poročiva. OK, pa se dajva. Brez velikega pompa, češ kakšen usodni korak delava, brez razmišljanja o tem, da to je pa huda obveza. Enostavno se nama je zdelo logično, da se poročiva in meni se je zdelo logično, da prevzamem njegov priimek. V družbi neporočenih prijateljic večkrat pade debata o tem, da one pa za nič ne svetu ne dajo svojega priimka, pa da one se pa že ne bi poročile, ker to je huda obveza, pa kakšne težave imaš potem, če se ločiš, pa to in ono,….Velike skrbi o katerih jaz nisem razmišljala niti sekundo. Niti enkrat mi na misel ni prišlo, da bi obdržala svoj priimek, no recimo da sem v tem tradicionalistka. Niti enkrat mi ni prišlo na pamet kakšne težave bom imela, če nama pa vseeno spodleti in bo potrebna ločitev, niti poroke in okranclanje s prstanom nikoli nisem razumela kot eno obvezo. Poroka je bila zame pika na i najinega partnerstva in hkrati najboljša žurka v mojem življenju!

A s poroko seveda padajo tudi razne zaobljube, da bova skrbela drug za drugega v dobrem in slabem, da si bova zvesta do groba, da se bova spoštovala……. Pa je res vse tako idilično vseh cca 50 let zakonskega življenja. Prepričana sem, da ni. Pač nisem idealist, ampak realist. Vsak normalni par naleti kje in kdaj na kakšne probleme, ki se zdijo nepremostljivi, a ob vzajemnem spoštovanju, razumevanju, odpuščanju in veliko veliko mere ljubezni se da rešiti še tako velik problem. In prepogostokrat slišim, da se dolgoletna razmerja prekinejo, ko naletijo na malo večji problem, da zakoni razpadajo, zaradi malenkosti, ki se kopičijo, ker se ljudje ne pogovarjajo, da bi zadevo rešili, ko in če se jo še rešiti da. Brala sem, da na vsakih 5 porok v LJ je 1 ločitev. Halooo??? Pa kaj je zdaj to??

Bodimo zvesti najprej sebi, preden zvestobo do groba obljubimo drugim!!!

….joj joj joj…..mah spet sem grešila. Pojedla eno veliko ritter čokolado z velikimi lešniki za včerajšnjo večerjo. Pa ne ob 19h, ampak ob 22h, ko sem nesla nekaj v skrinjo, me je tam v shrambi vabila iz police. En ubogi košček je mož pojedel, ostalo pa vse jaz. Packa, bajska, fuj in fej. Pa to ni res. Na vrata stanovanja bom nabila list: SLADKARIJAM VSTOP PREPOVEDAN! in vsem obiskom že na vratih povedala, da če imajo sladkarije naj jih kar lepo nazaj odnesejo, ker sem “alergična” na njih.

In danes spet začetek! Za zajtrk kava brez S in M in polnozrnata štručka. Za kosilo pa kos pečenke, zelenjavna priloga in solata. Pop. malica: 1,3% navadni jogurt.

………ura je 17h in grem počasi na “sprejem”. Koliko se vas upa stavit na to, da ne bom “grešila”?

….evo in sem doma. Na sprejemu popila dva kozarca vode , ko sem pa prišla domov pa sem napadla pršut. Ampak brez kruha, da ne bo pomote. Tako, da lahko rečem, da je bil današnji dan uspeh. Še mnogo takih si želim. Bravo jaz!

Moj triletni sin še ne pozna prav dobro vso kalvarijo okrog teh praznikov in treh dobrih mož, ki nas obiščejo decembra. Lansko leto je bil še premajhen, da bi razumel, letos pa mu skušamo zgraditi ta svet. Pred dnevi sem se skrbna mati odločila, da napišemo pismo Božičku in Dedku Mrazu. Ker sta ta dva strica prijatelja, sem sklenila, da napišemo kar skupno pismo.

Začelo se je nekako tako: Dragi Božiček in Dedek Mraz!….Po začetnem hvaljenju, kako je bil moj sinko priden in kako bo ubogal, pospravljal igrače in pridno spal, je bil na vrsti seznam daril:

• letalo
• velika ladja
• avtobus
• formula
• motor
• kocke
• čokolada si je hitro premislil in dodal raje še
• avto

O tem, da vsa ta prevozna sredsta v takšnih in drugačnih velikostih ter oblikah že imamo, najbrž ni smiselno izgubljati besed. Pismo smo nato skrbno dali v kuverto in jo dali očku, da jo odda v poštni nabiralnik.

Potem pa razmišljam in mi pride na pamet, zakaj bi samo otroci pisali seznam želja, zakaj se česa podobnega ne lotimo tudi odrasli??? Ja saj vem, bolj praktično je, da povemo kaj želimo in točno to tudi dobimo. Ampak ali niso ravno sladka presenečanja tista, ki naredijo te praznike tako ljubke. Tudi sama bom napisala seznam želja. Ali obstaja “Božiček oz. Dedek Mraz”, ki mi bo uresničil skromne želje, ali ve kaj si želim, potrebujem, brez da bi mu to povedala na glas?? Bomo videli po praznikih.

Želim si:

• novo seksi pižamo
• seksi spodnje perilo
• kakšno karto za dobro gledališko predstavo ali koncert
• manikuro in pedikuro
• prijetno mehak okrasni šal
• usnjen rokovnik
• ……joj ko je toliko želja

Danes sem se “lepo oblekla”. Po službi grem na nek družabni dogodek, kjer se bodo gospe kazale v najlepših pregrešno dragih majčkah, hlačah, novih čevljih, se kitile z najlepšim nakitom.

In jaz. Oblekla sem majčko, ki sem jo pred tedni kupila na službeni poti, hlače, ki mi še najbolj stojijo na mojih bogato obloženih bokih in riti, sveže umite lase sem počesala enako kot vsak dan, si v ušesa dala uhane, ki sta mi jih za 18 rojstni dan podarila starša, okrog vratu pa zapela verižico, ki mi jo je pred leti, podaril moj fant (zdajšnji mož). A ko se pogledam v ogledalo je najlepša stvar na meni moj obraz, ki ima od nekdaj enako “obleko”, moj nasmeh in iskrive modre oči.

Ja danes sem počutim lepo, pa ne zaradi oblek, nakita, ampak zaradi tega, ker se počutim dobro!!

Prepričana sem, da vsakdo lahko našteje minimalno 5 stvari, ki mu gredo na živce. Pa ne mislim na tem mestu takih stvari zaradi katerih bi si pulili lase, ampak tiste malenkosti brez katerih bi bilo življenje sicer lažje, ne pa bistveno drugače.

Na primer: na živce mi gre, če ljudje puščajo za sabo prižgane luči. Moj mož je sploh ekspert v tem, saj luč pozabi ugasniti še na WC-ju. On sicer to interpretira kot “teženje žene za prazen nič”, jaz pa temu pravim “šparanje” in “varstvo okolja” )) Na živce mi gre umazana posoda, ki ne najde poti v pomivalni stroj, pa zasušena zobna pasta v umivalniku, pa čevlji, ki ne najdejo poti v omare,…….Bolj kot ugotavljam, imajo vse te stvari en skupni imenovalec – so posledica “(ne)aktivnosti” mojega predragega moža. Ampak kljub tem “živce parajočim stvarem” mi na živce ne gre On. Na svoj simpatičen način mi je všeč, ko vsakič, ko ga opomnim na kakšno tako stvar, se  zagovarja zakaj je to tako naredil, obrne stvar na šalo ali pa mi hudomušno reče ” DA DRAGA, JAZ IMAM TUDI TEBE RAD”. Sploh ta zadnji odgovor, me vedni spravi v dobro voljo in na koncu kljub “teženju za prazen nič” pride nasmešek na moj obraz.

Sem ena izmed tistih, ki jim jutranje vstajanje ne dela problemov. Tudi produktivnost in zbranost sta v jutranjem času pri meni največji. Moja idealna služba bi bila od 7h do 15h, v tem času bi postorila vse delovne naloge, jih opravila dobro, kvalitetno, točno, vse to kar od mene moj delodajalec zahteva.  Delam z veseljem, službo oziroma svoje delo imam rada (no o plači ne bi izgubljala besed, a konec koncev sem šele dobro začela služiti kruh). Pa vseeno sem mnenja, da služba ni to kar mene “definira”. Meni je smisel živlejnja tisto kar me čaka doma. Nasmejan otrok, ki stegne ročice proti meni, ko me zagleda, mož, ki mi je hvaležen za toplo kosilo, ki ga pričaka na mizi, ko se ves utrujen v večernih urah vrne domov, moj dom, kjer se počutim res prijetno, toplo. To je tisto, zaradi česar živim. 

In potem je ura 16h, 17h, ko še vedno visim za računalnikom v službi. Otrok  je v varstvu pri starih starših, mož je nekje na poti domov in ko bom končno začutila vso tisto toplino mojega doma in ljudi v njem, bo ura že toliko, da bom moje nežno malo bitje pripravila za spat in se s poljubom na njegovo čelo zahvalila Vsemogočnemu za ta moj mali čudež. Pa je dan spet naokoli.

Čas beži mimo mene. Oh ti prekleti čas…….Ustavi se za trenutek, da užijem vse tisto, kar mi hrani dušo, da se ne izgubim na poti za boljši jutri. Ustavi se za trenutek!!!