kaj se dogaja v glavi 26.letnice….

Verjamete vanjo? V “zvestobo do groba”?

Ko sem pred leti načrtovano zanosila, je padla ideja, da se pred rojstvom najinega prvorojenca poročiva. OK, pa se dajva. Brez velikega pompa, češ kakšen usodni korak delava, brez razmišljanja o tem, da to je pa huda obveza. Enostavno se nama je zdelo logično, da se poročiva in meni se je zdelo logično, da prevzamem njegov priimek. V družbi neporočenih prijateljic večkrat pade debata o tem, da one pa za nič ne svetu ne dajo svojega priimka, pa da one se pa že ne bi poročile, ker to je huda obveza, pa kakšne težave imaš potem, če se ločiš, pa to in ono,….Velike skrbi o katerih jaz nisem razmišljala niti sekundo. Niti enkrat mi na misel ni prišlo, da bi obdržala svoj priimek, no recimo da sem v tem tradicionalistka. Niti enkrat mi ni prišlo na pamet kakšne težave bom imela, če nama pa vseeno spodleti in bo potrebna ločitev, niti poroke in okranclanje s prstanom nikoli nisem razumela kot eno obvezo. Poroka je bila zame pika na i najinega partnerstva in hkrati najboljša žurka v mojem življenju!

A s poroko seveda padajo tudi razne zaobljube, da bova skrbela drug za drugega v dobrem in slabem, da si bova zvesta do groba, da se bova spoštovala……. Pa je res vse tako idilično vseh cca 50 let zakonskega življenja. Prepričana sem, da ni. Pač nisem idealist, ampak realist. Vsak normalni par naleti kje in kdaj na kakšne probleme, ki se zdijo nepremostljivi, a ob vzajemnem spoštovanju, razumevanju, odpuščanju in veliko veliko mere ljubezni se da rešiti še tako velik problem. In prepogostokrat slišim, da se dolgoletna razmerja prekinejo, ko naletijo na malo večji problem, da zakoni razpadajo, zaradi malenkosti, ki se kopičijo, ker se ljudje ne pogovarjajo, da bi zadevo rešili, ko in če se jo še rešiti da. Brala sem, da na vsakih 5 porok v LJ je 1 ločitev. Halooo??? Pa kaj je zdaj to??

Bodimo zvesti najprej sebi, preden zvestobo do groba obljubimo drugim!!!